SPIŠ ZADOSTI? IN ZAKAJ NE?

Večna dilema, večni problem, večno vprašanje “Ali spimo zadosti?”, oziroma ali spimo tistih “magičnih” 8 ur in zakaj ne. Potem pa enkrat spiš 8 ur in se počutiš kot prerojena. Pa si res? Ali je to samo v glavi? Že res, da je spanje pomembno in da je 8 ur neko priporočilo, vendar “Halo!?”. V tem tempu življenja, ki ga imamo, kje za vraga naj potegnemo še 8 ur spanca. Že 6 je za večino velika težava.

Osnova za delovanje zadovoljne Vitke Ritke, ki uspe čez dan narediti to, kar je treba, je spanec. Do tega spoznanja sem prišla tudi sama. Priznam, spanje je moj problem. Zelo rada spim, spala bi tudi 12 ur in več, če bi se dalo, ampak nekako ne spim zadosti. Zakaj ne spim, oziroma zakaj se ne spravim spat? Ker je vse drugo bolj pomembno od odhoda v posteljo ob primerni uri: npr. Pregledovanje istih Instagram postov že tretjič ta dan. (Če v tem trenutku namesto spanja berete ta članek, vam je pol oproščeno.)

In potem: Uspe mi spati polnih 6 ur, zdi se mi, da še vedno nisem naspana, saj jih ni bilo 8. Takrat, ko spim samo 4 (v povprečju sem do zdaj spala 4 ure 45 minut) in se počutimo noro naspano, bi si seveda želela tistih 6, ki sem jih odspala takrat, ko sem se sekirala zakaj jih ni 8.

A kaj je tu najbolj smešno in predvidevam, da nisem edina: V današnjem svetu, ko nas ima večina pametne ure, ali pa aplikacije na telefonih, ki zaznavajo spanje, se ravnamo po njih. Zjutraj se zbudim in se počutim kot da me je povozil vlak. Katastrofa. Pogledam na uro, in mi “reče” “ljubica kakovost spanja 75 %, od tega globok spanec 4 ure 2 minuti”. Spanja je bilo skupaj le 4 ure in 45 minut, ampak bejbi kakovost to je to.” In v sekundi se počutim vrhunsko. Gospa katastrofa pozabljena! Zanimivo dejstvo pa je, kaj če bi pisalo globoko spanje 3 ure 59 minut. Razlika je le 3 minute. Številke vedno in povsod zavajajo, tudi ko gre za spanje. V tem primeru, bi se verjetno počutila precej slabše.

Slučajno sem na internetu zasledila članek, 6 naravnih načinov za izboljšanje spanja, in eden od teh je tudi konsistenca odhoda v posteljo in vstajanja. To se mi je vedno zdelo nesmiselno, saj sem menila, da je ob takem tempu življenja, ki ga imam, nemogoče hoditi v posteljo in vstajati ob isti uri. Kar je sicer že res. Ampak! Vedno je lahko “ampak”. Če 300 dni na leto držiš konsistenco, potem se tistih 65 dni, ko je ne boš, ne bo poznalo. To je tako kot pri hrani in vadbi, če se držiš 330 dni zdrave prehrane in gibanja, se 35 dni zabušavanja in junk fooda ne bo poznalo, kaj več na to temo, kmalu.

Sama sem ugotovila, da mi ustreza, če grem v posteljo ob 23h, se ob petih zbudim popolnoma naspana. Kar nanese 6 ur v postelji, spanca samega je seveda malo manj. Recimo če grem pa v posteljo ob pol enih in tudi če vstanem potem ob sedmih ali kasneje, sem uničena kot barbika, ki ji je objesten otrok postrigel lase in odtrgal eno nogo, hišni kuža pa zgrizel zapestje.

Spanje je osnova. Ko smo ženske naspane, smo, tudi če sledi najbolj obupen dan, 50 odstotkov bolj zadovoljne s svojo samopodobo. Ugotoviti moraš, kaj ti najbolj ustreza, in se tega držati. Ne popusti. Vztrajaj. Navijam zate in verjamem, da ti bo uspelo.

Smešno se sliši, ampak jaz sem potrebovala tisto brco v rit za spanje, medtem ko jo za vadbo definitivno ne, pri hrani pa bom vzdržala komentiranja. Navijaš zame da bom ostala dosledna in pridno hodila v posteljo takrat kot je treba? Ja? Jaz zate tudi!

Barbara

P.s. sem skoraj prepričana, da bo imel Jakob kaj pametnega za dodat na ta zapis in mi malo posolil pamet. Predvsem pa nam lahko predlaga učinkovito rešitev, da bo “gospa katastrofa”, v vsaki od nas, za vedno odšla. Haha.